Prvi organizirani zametki povezovanja čebelarjev na Gorenjskem segajo v 18. stoletje. Leta 1781 so se namreč v bratovščino za kratek čas v Rodinah povezali čebelarji zgornje Gorenjske, da bi si med seboj pomagali in si izmenjavali izkušnje.
Pravo društveno življenje se je na Slovenskem začelo šele kasneje, v 19. stoletju. Zgodovina Čebelarskega društva Radovljica sega v leto 1883, ko so se v Lescah povezali čebelarji Radovljice, Jesenic, Bohinja in tudi drugih delov tedanje dežele Kranjske v Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko. Čebelarstvo je bilo pomemben del vsakdanjega življenja in preživetja ljudi, čebele pa nepogrešljiv del naravnega ravnovesja. Društvo je organiziralo predavanja, razstave, izobraževanja ter pomagalo čebelarjem pri nabavi opreme in prodaji čebeljih pridelkov. S tem je postalo pomembno središče razvoja čebelarstva v regiji. Delovalo je do 1889.
Leta 1908 je bila v Radovljici ustanovljena lokalna podružnica Slovenskega čebelarskega društva, ki je dodatno utrdila organizirano delovanje čebelarjev na območju Radovljice. Taka organizacija je šla skozi različne družbene in politične razmere, pri tem pa ves čas ohranjala svoje osnovno poslanstvo – povezovanje čebelarjev lokalnega okolja, prenos znanja ter skrb za razvoj čebelarstva in ohranjanje kranjske čebele.
Od leta 1945 do samostojne Slovenije leta 1991 je društvo delovalo in odigralo pomembno vlogo v širši sestavi na območju zgornje Gorenjske. Odločilno je pripomoglo k ustanovitvi Čebelarskega muzeja v Radovljici leta 1959, ki danes predstavlja eno osrednjih ustanov slovenske čebelarske dediščine.
Danes Čebelarsko društvo Radovljica deluje na območju občine Radovljica in sodeluje z regionalno Čebelarsko zvezo Gorenjske in nacionalno Čebelarsko zvezo Slovenije. Nadaljuje več kot 140 let dolgo tradicijo povezovanja čebelarjev, ohranjanja znanja in organizacije izobraževanj ter širjenja zavedanja o pomenu čebel, narave in čebelarske dediščine. Združuje izkušnje preteklosti s sodobnimi pristopi ter ostaja pomemben del lokalne skupnosti in slovenske čebelarske identitete. Posebej lepo vez goji tudi s čebelarskim društvom v Ivančicah (Češka republika), ker sta občini Radovljica in Ivančice pobrateni.
Čebelarji na Gorenjskem so se že v 18. stoletju povezovali v bratovščine in skupnosti z namenom medsebojne pomoči, izmenjave izkušenj in razvoja čebelarske stroke.
V Lescah je bilo ustanovljeno Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko, ki je povezovalo čebelarje iz Radovljice, Jesenic, Bohinja in širše okolice Zgornje Gorenjske.
V Radovljici je bila ustanovljena podružnica Slovenskega čebelarskega društva, kar je okrepilo organizirano delovanje čebelarjev v našem kraju.
Po drugi svetovni vojni je društvo aktivno pripomoglo k ponovni vzpostavitvi in razvoju čebelarstva na Zgornjem Gorenjskem ter organiziralo številna izobraževanja in srečanja.
S pobudo članov društva je v Radovljici nastal Čebelarski muzej, ki danes predstavlja eno osrednjih ustanov slovenske čebelarske dediščine.
Društvo se vključuje v številne projekte, modernizira delovanje, krepi sodelovanje z izobraževalnimi ustanovami in skrbi za promocijo čebelarstva med mladimi.
Posodabljamo komunikacijo, krepimo izobraževanje, spodbujamo trajnostno čebelarjenje in povezujemo tradicijo s sodobnimi znanji in tehnologijami.
Ponosni na prehojeno pot, zavezani prihodnosti. Nadaljujemo tradicijo, prenašamo znanje in skrbimo za čebele – za nas in prihodnje generacije.
Skozi povojna desetletja je društvo vodil s trdno roko in globokim znanjem, pripomogel k ponovni vzpostavitvi čebelarstva na Gorenjskem in postavil temelje, na katerih društvo gradi še danes.
Čebelarsko društvo Radovljica je eno od 210 čebelarskih društev, ki se s svojimi člani združujejo v Čebelarski zvezi Slovenije. Ta za vse člane čebelarje izdaja strokovno glasilo Slovenski čebelar.
Društvo ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu. Šteje 100 članov (2026), od tega 17 žensk in 83 moških. Povprečna starost članstva je 64 let. Član z največ družinami ima 105 čebeljih družin, en član se s čebelarstvom ukvarja poklicno, vsi drugi pa ljubiteljsko.
V preteklosti so imeli člani vrsto let dobro organizirano lastno satnišnico, v kateri so družno skrbeli za vosek, zdaj koristijo moderni obrat za izdelavo satnic iz lastnega voska v Čebelarskem centru Gorenjske.
V stavbi Čebelarskega centra Gorenjske je tudi sedež društva. Tu ima društvo svojo pisarno z bogatim arhivom in priročno knjižnico, koristi pa tudi veliko predavalnico za izobraževanja in razna druga srečanja. Člani se radi družijo tudi v prijetni okrepčevalnici. Ves objekt upravlja Ljudska univerza Radovljica (LUR).
Društveno leto se začenja z občnim zborom, na katerem društvo sprejme poročilo preteklega leta in načrt za tekoče, nato sledijo društvene aktivnosti od udeležbe na Celjskem sejmu v marcu, sajenja medovitih rastlin in praznovanja čebelarskega dneva v maju, obveznega spomladanskega piknika, festivala medu v septembru, promocije medenega zajtrka v novembru, letne ekskurzije in udeležbe na predavanjih. Enajstčlanski upravni odbor društva na mesečnih sestankih sproti skrbi za organizacijo in obveščenost članov in širše javnosti.
